strah

jaz imam pa nek nenavaden problem...mam 14 let
bojim se moških, pa nevem zakaj. zmerej ko se srečam z neznacem, gledam stran al pa v tla. ne živim v mestu, ampak v vasi.
ta strah je v ubistvu že kar nekaj časa. ko sem na sprehodu s psom in že na daleč vidim, da gre kakšen na kolesu ali peš proti meni se vedno umaknem s poti in skrijem, da gre mimo mene. srce mi vedno hitreje bije in prestrašena sem.
saj sem se že pogovarjala s kakšnim, ki je zgledal prijazno in se je znal pogovarjat, ko sem se rolala okoli doma (ljudje radi hodijo v naravo na sprehode na sončne dni) takrat sm na varnem pri domu, ko pa sem v naravi na sprehodih ali kje drugje me je vedno strah.
rada bi se znebila tega straha, ki ga včasih nisem imela. kje je vzrok? kako se bom kdaj pogovarjala z moškimi, ko bom starejša, če pa se jim izmikam?

Bojim se že dolgo in ne samo v zadnjem času. na začetku še opazila nisem, potem pa sem se vse bolj umikala. ko sem s kom se nikoli ne bojim. če grem na primer z sosedom ali pa s prjatlco se mirno pogovarjamo naprej
tudi ko se s kom pogovarjam se malo čudno začne. če se rolam in nekdo prikolesari in ga vidim par metrov prej si pomislim 'o shit' ampk vem da se ne morm izognit temu. nazadnje se izkaže, da ni nič hudega...
ko sem razmišljala sem se spomnila, da mogoče vem kje je vzrok. mogoče bo zvenelo čudno ampak večinoma je od mami. spomnim se, ko sva šle enkrat na sprehod in je na pot proti nama zavil neki nobel avto z zatemnjenimi okni in na srečo je naokoli rastla koruza. moja mami je...ne vem kako bi rekla. no...če gremo k bistvu: skrile sva se v koruzo in počakale, da je šel avto mimo.
ja, s psom se počutim varneje, ker imam občutek, da sva skupaj, da je nekdo z mano. ko sem napeta to tudi čuti in našpiči ušesa. zgodilo se je tudi že, da je renčal, ko je koga zagledal na daleč. vem kako ga pomirit, ampak v takih primerih ne morem biti mirna, zato se raje obrnem in grem hitro proti domu. potem imam vsaj dober razlog, da sem prej doma, ker oni ne vedo o tem.
Hvala vam!