_________________
Lavanja, zdravo!
Napisala bom nekaj idej, ki sem jih dobila ob branju tvojega pisma.
Priznam, najprej sem se kar ustrašila in nisem vedela, kaj naj ti napišem, toliko vsega je narobe.
Vzela sem si veliko časa za premislek, skušala sem te začutiti, tvojo preveliko samokritičnost... in prišla sem do naslednjih uvidov.
Morda je keč v tem, da želiš preveč na hitro spremeniti celo svoje življenje, vse naenkrat. Če si doslej recimo 10 let živela narobe, je nemogoče, da bi vse to spremenila v enem tednu: odnos do učenja, boljše ocene, razvade, prehrano, biti dobra do drugih, videz, obraz, mišice in špeh na trebuhu ....
Na tvojem mestu bi se najprej vprašala, kaj vse bi rada spremenila na sebi in v svojem lajfu. Naredila bi seznam. Po eno stvar na teden bi spreminjala. Eno bi izbrala za začetek. In se odločila, da jo HOČEM spremeniti. Da to delam zase. Da tega ne bom bojkotirala. Da se bom zares držala sklepa.
Basanje s hrano. Ja, seveda da so krivi starši. A keč je v tem, kdo lahko tu zdaj kaj spremeni: ti ali starši. Seveda ti. Ne z obtoževanjem sebe ne z obtoževanjem staršev. Ti se lahko iskreno vprašaš, zakaj se bašeš: ker polniš praznino v sebi? Če se boš res iskreno spraševala, boš lahko popravljala. Tega ti želim iskreno in iz srca.
Prosim te, draga gimnazijka, začni. Prvi korak je najtežji. Veliko življenja je še pred tabo, zato verjamem, da boš enkrat zadovoljna s seboj. A brez te ODLOČITVE, da začneš s spremembami, ne bo šlo. Hvala, ker tako razmišljaš. Zdaj samo še ukrepaj.
Vse dobro,
mag. Damjana Podkrajšek, dr.med.,
specialistka šolske medicine